Že kot žrebe je bil tele.
Zmeri mu je blo v veselje
kej podret, zakomplicirat,
vse je znal samo znervirat.
Nisi ga mogu razčesat,
ni se pustu osedlat,
pa ni blo boga, da bi noga se postavla, kam se neče.
Ne s trenažo, ne z masažo, lahk sam upaš na mal sreče.

A bil je hiter, res je tekel kot muskontar pred budilko.
Sam, kaj ti klinac hasne, če obrne to vinilko
vsake tolko, ko se sprdne. Ni glih stanoviten tip.
Bi sicer šel v gore, pa mu ne diši baš hrib.
Bil je tak, luštn, brihten, samo glup in samosvoj.
Po domače, za domače in drugače bil je koj.

Ni za konja dirka in ni za srečne raj.

Ampak dokler si še lušten, mali, to še nekak, hajde.
Bo, dok bo, ko bo, če pa ne bo, se neki najde,
a edini, ki so vedno tam, so po navad turisti.
Še muhe bojo šle od tebe, če ni več koristi,
če nisi ne za rabo, ne v pomoč in ne opora,
bo slej kot prej še v taki štali zmanjkalo prostora.

In kaj bo druzga, našla uzda je na konc tut svoje mesto.
Med nebom in jezikom. Itak. S tako malo gesto
se ti tolk stvari poklopi,
da še najmanj v kar verjameš so ti biblični potopi,
res, res, res v kako ironijo je to žrebe odkljusalo;
človk bi mogu jokat, če se ne bi mu smejalo.

Ker ni za konja dirka in ni za srečne raj.

Pa dobro, hajd, minijo leto dve,
itak raztura.
Pobira vse kolajne, dviga se temperatura,
fotke, reportaže, trajne, vsesvetovna tura,
pričajo se neke tajne, on ne šljivi, on vse sfura
dokler enkrat mu ne poč.
Tak kot vsakmu prej al slej,
če tečeš sam v krogih, pa magari zmer hitrej.
No tu ni blo nič drugače,
pod njem stokrat tlana pot,
se odloči in preskoči varen, dolgočasen plot
in on kar teče, čez vse šavje, danes trnje ga ne mot,
ker on za sabo pušča vse okoli njega, polno zmot,
res, faking car je tale konj, ko galopira v naravi.
Nenadjebljiv žrebec.
Dokler se ne ustavi.

Nekje, sred mile matere, v temi, ama ništa,
ni šoferja, ni trenerja, ni več slame, ni več kišta,
ni nobenga več od tistih, ki ga niso razumel.
Ampak so pa fino tisto štalo na večer pogrel.

In zdej sam po temi tipa,
bolj iz nuje kot s principa.
Ne, ker bi ga mikal lov,
sam do Majde pa domov
bo čist zadost, res, hvala lepa,
da se žalostno prišlepa
na taprvega, ki mu bo znal pokazat pot nazaj.

Ker ni za konja dirka in ni za srečne raj.